Zgodovina Oddelka za pedagogiko in andragogiko

Kratka zgodovina Oddelka za pedagogiko in andragogiko

Pedagogika kot znanstvena disciplina je bila v Sloveniji že vse od svojega začetka tesno povezana z Univerzo v Ljubljani. Že ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 je bila kot študijsko področje na Filozofski fakulteti predvidena tudi pedagogika, ki so jo kot obvezno sestavino njihovega študija poslušali tudi bodoči gimnazijski profesorji.

V letnem semestru 1930 se je Ozvaldu kot zunanji sodelavec in vodja praktičnega pedagoškega seminarja pridružil dr. Stanko Gogala, tudi predstavnik duhoslovne oz. kulturne pedagogike; tri leta pozneje je začel izvajati tudi predavanja. Do študijskega leta 1937/38 pedagoški študij ni vključeval didaktike ali specialnih metodik gimnazijskih predmetov. Gogala je v zimskem semestru 1937/38 začel razvijati in predavati tudi didaktične vsebine, ki jih je nato od naslednjega študijskega leta predaval vsako leto do leta 1942. Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, ko je Ljubljano zasedla nacistična Nemčija, je kolaboracionistični vodja pokrajinske uprave Leon Rupnik z odlokom do nadaljnjega ustavil vsa predavanja na Univerzi v Ljubljani.

Študij pedagogike je bil ponovno uveden v zimskem semestru 1945/46, a na novih in drugačnih idejnih in političnih temeljih. V zimskem semestru 1947/48 je kot honorarni predavatelj začel na pedagogiki predavati dr. Vladimir Schmidt, ki je postal vodilni teoretik marksistične pedagogike v povojni Sloveniji in eden najvidnejših v socialistični Jugoslaviji. V zimskem semestru 1950/51 se je Gogali in Schmidtu kot asistentka pripravnica pridružila Milica Bergant.

Od petdesetih let naprej se je začela pedagogika intenzivno členiti in diferencirati na različne poddiscipline in sorodne vede (pedagoška sociologija, didaktika, pedagoška metodologija). Konec petdesetih let se je začelo postopno prizadevanje za večjo strokovno avtonomijo pedagogike, ki se je začela otresati svoje izključno politično-transformacijske vloge in se preusmerjati iz čisto deduktivnega v induktivno empirično spoznavanje pedagoške stvarnosti.

V šestdesetih letih 20. stoletja se je na oddelku vse več pozornosti namenjalo razvoju metodologije empiričnega pedagoškega raziskovanja, člani oddelka pa so takrat s serijo razprav kritično opozarjali na pomanjkljivosti politično načrtovane reforme najprej osnovnega, potem pa tudi srednjega izobraževanja.

Pomembno spodbudo študiju pedagogike sta v sedemdesetih letih prispevala uvedba šolske svetovalne službe ter razvoj teorije in prakse izobraževanja odraslih in teorije permanentnega izobraževanja. Ob koncu sedemdesetih let se je študijski program Pedagogika začel bolj približevati praksi, do tedaj enovit študij se je razcepil v tri smeri – šolsko, andragoško in domsko.

V osemdesetih letih se je začelo intenzivneje razmišljati o samostojnem študiju andragogike, ki je bil, po mnogih razpravah, uveden v študijskem letu 1992/93. Posledično je bil leta 1996 Oddelek za pedagogiko preimenovan v Oddelek za pedagogiko in andragogiko.

Leta 2004 je oddelek začel s prenovo študijskih programov v skladu s smernicami bolonjske prenove. Konec leta 2006 je bila sprejeta odločitev, da bo študijski program pedagogike in andragogike na prvi bolonjski stopnji enoten, na drugi stopnji pa se bo razdelil v dva ločena programa: študij pedagogike in študij andragogike. V letu 2008 je bil prenovljen tudi doktorski študij, in to v obliki dveh ločenih področij: pedagogika in andragogika.

Povzeto po:

Vidmar, T. (2019). Oddelek za pedagogiko in andragogiko: Krajša zgodovina oddelka in predmet poučevanja. V G. Pompe in B. Pihler Ciglič (ur), Slavnostni zbornik ob 100-letnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (str. 60-62). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.