Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo
Eichmann v Jeruzalemu
Študenti primerjalne književnosti in literarne teorije lahko ob predložitvi študentske izkaznice v Informacijskem središču CD (pasaža Maxija) kupite cenejše vstopnice za uprizoritev Eichmann v Jeruzalemu.
Cena je 10 EUR.
SO, 18. decembra, ob 20. Uri
Zagrebško gledališče mladih
Eichmann v Jeruzalemu
Režija: Jernej Lorenci
Dramaturgija: Matic Starina
Scenografija: Branko Hojnik
Kostumografija: Belinda Radulović
Koreografija: Gregor Luštek
Skladatelj: Branko Rožman
Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić
Gostovanje Zagrebškega gledališča mladih (ZKM) z eno najboljših uprizoritev hrvaške gledališke produkcije zadnjih sezon je še ena mojstrovina režiserja Jerneja Lorencija.
Eichmann v Jeruzalemu je prvovrstni gledališki in družbeni dogodek. To počne na videz skrajno preprosto, če že ne banalno, hkrati pa ravno s svojo uprizoritveno asketskostjo vstopa naravnost v bolečo uprizoritveno tematiko. V problem zločina, zla in posledic, ki jih prinaša.
Torej: igralska ekipa, na odru povsem spredaj, tik pred prvimi vrstami parterja, nas najprej informira o literarnih in filmskih virih študija (knjiga Eichmann v Jeruzalemu - poročilo o banalnosti zla Hannah Arendt, Lanzmannova deveturna filmska mojstrovina Shoah), nam razloži njihovo videnje holokavsta in oriše, kako je deloval dobro naoljeni nacistični stroj smrti. Širši okvir zgodbe zoži sojenje enemu izmed ključnih hrvaških likov v stroju iztrebljanja Judov, Andriji Artukoviću, nekdanjemu policijskemu ministru NDH, ki so ga ZDA v visoki starosti izročile Jugoslaviji.
Igralci rekonstruirajo pričevanja preživelih, ne kot žive priče, ampak kot današnji bralci in gledalci, na način, ki ni patetičen, prej zadržan, stvaren, realističen, nič pretiran, prej zelo nazoren. Govorijo detajli, ne veliki prikazi. Občinstvo nagovarjajo neposredno, kot del nekakšne razprave. Njihovo dosledno vztrajanje pri dokumentarcu spremeni igro v grozljiv opomin na grozote, ki jih človek lahko naredi drugemu, in to povsem brez obžalovanja, zato pa s polno pomanjkanja moralne presoje in etične odgovornosti, dveh ključnih nevarnosti skrajnega nacionalizma, pošasti, ki nikoli povsem ne izgine iz družbenega tkiva.